Moji pristopi

1. 01

   Poglobljeno delo s travmo

   Travmatične izkušnje lahko vplivajo na človeka veliko globlje, kot se kaže na ravni zavestnih misli in spominov.

   Podrobneje↓
2. 02

   Brainspotting

   Brainspotting je psihoterapevtska metoda, ki jo je razvil David Grand, in temelji na povezavi med vidnim poljem, telesnimi občutki, čustvi in notranjimi izkušnjami.

   Podrobneje↓
3. 03

   Ego stanja

   Ko bolje razumemo, iz katerega dela sebe se odzivamo, lažje razumemo tudi svoje odnose, čustva in vedenje.

   Podrobneje↓
4. 04

   Relacijske sheme in življenjski skript

   Način, kako doživljamo sebe in druge, se skozi življenje oblikuje v odnosih in izkušnjah ter vpliva na naše kasnejše odnose, odločitve in vedenje.

   Podrobneje↓
5. 05

   Teorije navezanosti

   Naše prve pomembne odnose pomembno zaznamujejo način, kako doživljamo bližino, varnost, zaupanje in sebe v odnosu z drugimi.

   Podrobneje↓
6. 06

   Čuječno procesiranje

   Čuječno procesiranje je način, kako se učimo biti zavestno in sprejemajoče v stiku s svojim doživljanjem ter ga postopoma bolje razumeti in predelovati.

   Podrobneje↓
7. 07

   Vedenjsko-kognitivne tehnike (VKT)

   Vedenjsko-kognitivne tehnike (VKT) uporabljam kot eno od orodij znotraj integrativne relacijske psihoterapije.

   Podrobneje↓
8. 08

   Kreativne tehnike

   Včasih je mogoče nekaj, kar težko izrazimo z besedami, lažje raziskati skozi sanje, risbo, zapis, podobo ali simbol.

   Podrobneje↓

Travmatične izkušnje lahko vplivajo na človeka veliko globlje, kot se kaže na ravni zavestnih misli in spominov. Lahko se odražajo v telesu, čustvih, odnosih, občutku varnosti, samopodobi in načinih, kako se odzivamo na sedanje življenjske situacije. Zato pri delu s travmo ne izhajam zgolj iz pogovora o tem, kaj se je zgodilo, temveč raziskujemo tudi, kako je izkušnja zapisana v človekovem doživljanju, telesu in odnosih.

Moje delo s travmo temelji na integrativni relacijski psihoterapiji, pri kateri povezujem kontaktno usmerjenost, fenomenološko raziskovanje doživljanja, regulacijo afekta in delo z ego stanji. Pomemben del procesa je vzpostavljanje občutka varnosti in dovolj stabilnosti, da se lahko posameznik približa težkim izkušnjam v tempu, ki ga zmore, ne da bi ga pri tem ponovno preplavile.

Svoje znanje na področju travme sem skozi leta nadgrajevala z različnimi izobraževanji in terapevtskimi pristopi. Pri delu povezujem sodobna spoznanja o travmi in živčnem sistemu z izkušnjami iz integrativne relacijske psihoterapije ter z metodami, ki omogočajo tudi bolj neposredno delo s telesnimi, čustvenimi in nezavednimi vidiki izkušnje.

Pomembno mesto ima Brainspotting, metoda Davida Granda, ki jo uporabljam pri poglobljenem raziskovanju in predelovanju travmatičnih izkušenj. Usmerjena pozornost in spremljanje telesnega ter čustvenega doživljanja lahko omogočita dostop do vsebin, ki jih je težko izraziti zgolj z besedami.

V proces vključujem tudi elemente čuječnega procesiranja, pri katerih se posameznik uči ostajati v stiku s svojo notranjo izkušnjo na način, ki je dovolj varen in sprejemajoč. Pomembna je sposobnost opazovanja misli, čustev in telesnih občutkov brez potrebe, da bi jih takoj spreminjali ali se jim izogibali.

Pri razumevanju travme mi je pomembno tudi delo z ego stanji, saj lahko težke življenjske izkušnje vplivajo na različne notranje dele oziroma načine doživljanja sebe. Raziskujemo lahko, kateri del človeka se v določeni situaciji aktivira, kaj potrebuje in kako lahko različni deli postopoma pridejo v boljši stik med seboj.

V terapevtskem procesu tako povezujem relacijski odnos, telesno in čustveno doživljanje, kognitivne vzorce, ego stanja, čuječnost ter različne ustvarjalne in izkustvene tehnike. Namen ni zgolj zmanjšanje simptomov, temveč postopna integracija izkušenj, ki so ostale nepredelane, ter razvijanje večjega občutka notranje varnosti, povezanosti in možnosti izbire.

Pri delu s travmo mi je posebej pomembno, da terapija ne postane ponovno podoživljanje bolečine. Zato sledim načelu varnosti, postopnosti in titracije – koliko se približati težki izkušnji in koliko se od nje umakniti, da lahko človek ostane v stiku s seboj in hkrati postopoma širi svojo sposobnost za doživljanje, predelovanje in integracijo.

Moje delo s travmo je zato individualizirano in integrativno. Posamezne metode uporabljam kot orodja, vendar vedno v okviru terapevtskega odnosa in širšega razumevanja človeka ter njegove življenjske zgodbe.

Brainspotting je psihoterapevtska metoda, ki jo je razvil David Grand, in temelji na povezavi med vidnim poljem, telesnimi občutki, čustvi in notranjimi izkušnjami. Pri delu uporabljamo določen položaj pogleda oziroma t. i. »brainspot«, ki lahko pomaga usmeriti pozornost na globlje doživljanje in telesne odzive, povezane z določeno izkušnjo.

Metoda je posebej uporabna pri predelovanju travmatičnih izkušenj, močnih čustvenih obremenitev, stresnih dogodkov, tesnobe ter različnih telesnih in čustvenih odzivov, kadar običajno pogovorno raziskovanje ne omogoča večjega premika.

V mojem terapevtskem delu Brainspotting vključujem v integrativno relacijsko psihoterapijo. Pri tem ne uporabljam metode kot samostojnega postopka, temveč jo prilagajam posamezniku, njegovemu trenutnemu stanju, življenjski zgodbi in terapevtskemu odnosu. Pomembno mi je ustvariti dovolj varnosti, zaupanja in prostora, da lahko človek svoji izkušnji pristopi v tempu, ki je zanj primeren.

Pozornost lahko usmerimo na telesne občutke, čustva, spomine ali notranje podobe, ki se pojavijo ob določeni temi. Namesto da bi morali vse razumeti in ubesediti, lahko terapevtski proces omogoči tudi stik s tistimi vidiki izkušnje, ki jih je težko izraziti z besedami. Pri tem sledimo telesnim in čustvenim odzivom ter postopoma raziskujemo nove možnosti doživljanja in predelovanja izkušnje.

Brainspotting je zame predvsem način poglobljenega stika s človekovo notranjo izkušnjo, pri katerem sta pomembna tako usmerjena pozornost kot varen in sočuten terapevtski odnos. Uporabljam ga predvsem takrat, ko začutim, da bi lahko telesno usmerjeno delo posamezniku pomagalo pri nadaljnjem terapevtskem procesu.

Ko bolje razumemo, iz katerega dela sebe se odzivamo, lažje razumemo tudi svoje odnose, čustva in vedenje.

Koncept ego stanj izhaja iz transakcijske analize, ki jo je razvil Eric Berne. Pomaga nam razumeti različne načine, kako lahko doživljamo sebe, druge in svet okoli sebe. Berne jih je opisal kot tri osnovna ego stanja: Starša, Odraslega in Otroka.

Starš predstavlja naučene načine razmišljanja in odzivanja, ki smo jih prevzeli od pomembnih ljudi v svojem življenju. Lahko se kaže kot notranji kritik, ki od nas veliko zahteva, ali kot negujoči del, ki zna poskrbeti zase in za druge.

Odrasli je del nas, ki lahko vidi in sprejema situacijo takšno, kot je v sedanjosti. Omogoča nam, da preverimo, kaj se zares dogaja, začutimo svoje potrebe in izberemo odziv, ki je v tem trenutku za nas najbolj primeren.

Otrok nosi naše zgodnje čustvene izkušnje, potrebe, strahove, ranljivost, pa tudi spontanost, igrivost in ustvarjalnost. Včasih se v sedanjosti odzovemo na način, ki pripada našim zgodnejšim izkušnjam, čeprav današnja situacija ni več enaka tisti iz preteklosti.

Pri svojem delu ego stanja uporabljam kot eno od poti za razumevanje notranjih in odnosnih vzorcev. Skupaj raziskujemo, kaj se v človeku dogaja v določenih situacijah, kateri del njega se takrat aktivira in kakšne potrebe, občutki ali prepričanja se skrivajo za njegovim odzivom.

Zanima me tudi, od kod je določen način odzivanja prišel in kako je nekoč pomagal človeku, da se je prilagodil, zaščitil ali ohranil pomemben odnos. Kar je bilo nekoč potrebno in koristno, danes morda ni več najboljši način odzivanja. Ko to prepoznamo, se lahko začne ustvarjati prostor za drugačne izbire.

Ego stanja povezujem z integrativno relacijsko psihoterapijo, delom z notranjim otrokom, travmo, čuječnostjo in raziskovanjem relacijskih vzorcev. Pri tem lahko uporabljam tudi vizualizacijo, terapevtske karte, figure, zgodbe, pisanje in druge izkustvene pristope, ki človeku omogočijo, da svoje notranje dogajanje ne le razume, ampak ga tudi globlje začuti in doživi.

Cilj ni, da bi posamezne dele sebe odstranili ali spremenili, temveč da jih bolje razumemo, sprejmemo in med seboj povežemo. Tako lahko postopoma razvijamo več notranje varnosti, svobode, avtentičnosti in sposobnosti, da se na življenjske situacije odzivamo iz sedanjosti, namesto da bi nas vodili stari vzorci.

Način, kako doživljamo sebe in druge, se skozi življenje oblikuje v odnosih in izkušnjah ter vpliva na naše kasnejše odnose, odločitve in vedenje.

Koncept življenjskega skripta izhaja iz transakcijske analize, kjer ga je uvedel Eric Berne, kasneje pa so ga razvijali in poglabljali različni avtorji, med njimi tudi Richard Erskine v okviru integrativne psihoterapije. Življenjski skript lahko razumemo kot skupek globljih, pogosto nezavednih vzorcev, prepričanj in pričakovanj, ki vplivajo na to, kako razumemo sebe, druge in svet okoli sebe.

S tem je povezana tudi teorija relacijskih shem, ki jo je razvil Gregor Žvelc in jo povezal s konceptom življenjskega skripta ter drugimi temeljnimi koncepti transakcijske analize. Skupaj z Mašo Žvelc je teorijo relacijskih shem nadalje razvijal v okviru sodobne integrativne psihoterapije.

V terapevtskem procesu raziskujemo, kateri vzorci se ponavljajo v naših odnosih in kako vplivajo na naše doživljanje sebe in drugih. Morda se vedno znova znajdemo v podobnih odnosih, težko postavimo mejo, iščemo potrditev, se umikamo pred bližino ali imamo občutek, da moramo za sprejetost nekaj narediti.

Ko takšne vzorce prepoznamo, jih lahko začnemo razumeti v njihovem širšem kontekstu. Pomembno je, da ne ostanemo le pri vprašanju »Kaj je z mano narobe?«, temveč raziskujemo »Kako se je ta način doživljanja oblikoval in ali mi še vedno služi?«

Namen terapevtskega dela je večja svoboda pri izbiranju drugačnih odzivov in ustvarjanju bolj pristnih, varnih in zadovoljivih odnosov.

Naše prve pomembne odnose pomembno zaznamujejo način, kako doživljamo bližino, varnost, zaupanje in sebe v odnosu z drugimi.

Teorije navezanosti, katerih temelje je postavil John Bowlby, raziskujejo, kako se skozi zgodnje odnose z osebami, ki skrbijo za nas, oblikujejo naši načini vzpostavljanja bližine in iskanja varnosti.

Izkušnje zgodnjih odnosov lahko vplivajo na naša pričakovanja o tem, ali so drugi na voljo, ali jim lahko zaupamo in ali smo sami vredni sprejetosti in ljubezni. Ti vzorci se lahko kasneje odražajo v partnerskih, družinskih, prijateljskih in drugih pomembnih odnosih.

V svojem delu teorije navezanosti uporabljam kot enega od pomembnih zemljevidov za razumevanje odnosov in čustvenih vzorcev. Skupaj raziskujemo, kako človek doživlja bližino in oddaljevanje, kako se odziva, ko se počuti ogroženega ali zavrnjenega, kako izraža svoje potrebe ter kako vzpostavlja in ohranja odnose.

Pomemben del terapevtskega procesa je tudi izkustvo varnega in sprejemajočega odnosa v terapiji. V takšnem odnosu lahko postopoma raziskujemo stare načine navezovanja, prepoznavamo, kaj se dogaja v sedanjosti, ter razvijamo nove možnosti za stik s seboj in z drugimi.

Teorije navezanosti tako povezujem z drugimi elementi integrativne relacijske psihoterapije in jih prilagajam posamezniku, njegovim izkušnjam, potrebam in načinu doživljanja odnosov.

Čuječno procesiranje je način, kako se učimo biti zavestno in sprejemajoče v stiku s svojim doživljanjem ter ga postopoma bolje razumeti in predelovati.

Pri svojem delu čuječno procesiranje uporabljam v okviru integrativne relacijske psihoterapije, pri čemer se naslanjam tudi na pristop V čuječnost in sočutje usmerjene integrativne psihoterapije (MCIP), ki sta ga razvila Gregor in Maša Žvelc. V njunem pristopu čuječnost in sočutje nista zgolj posamezni tehniki, temveč pomembna procesa, ki podpirata psihoterapevtsko spremembo in se odvijata znotraj varnega in uglašenega terapevtskega odnosa.

Čuječno procesiranje pomeni, da svojo izkušnjo opazujemo z več zavedanja in manj avtomatičnega odzivanja. Pozornost lahko usmerimo na misli, čustva, telesne občutke, notranje predstave in odnose ter raziskujemo, kaj se v nas dogaja tukaj in zdaj.

Pomemben je tudi odnos, ki ga imamo do lastnega doživljanja. Namesto da bi neprijetne občutke takoj odrinili, se jim lahko približamo z radovednostjo, sprejemanjem in sočutjem do sebe. Tako lahko postopoma bolje razumemo svoje odzive, potrebe in načine, s katerimi smo se v življenju naučili soočati z različnimi izkušnjami.

Pri svojem delu čuječno procesiranje povezujem z relacijskimi shemami, razumevanjem navezanosti in drugimi elementi integrativne psihoterapije. Pomaga mi pri raziskovanju tega, kar se dogaja v osebi v sedanjem trenutku, pa tudi pri postopnem predelovanju izkušenj, ki so zanjo vznemirjajoče ali težko dostopne. V MCIP je čuječna prisotnost pomembna tudi na strani terapevta, saj omogoča bolj uglašen stik s klientom in njegovo izkušnjo.

Cilj ni, da bi svoje doživljanje spremenili ali odpravili, temveč da ga lahko bolj zavestno sprejmemo, razumemo in predelamo ter s tem pridobimo več notranje svobode pri tem, kako se nanj odzivamo.

Vedenjsko-kognitivne tehnike (VKT) uporabljam kot eno od orodij znotraj integrativne relacijske psihoterapije. Pomagajo nam prepoznati povezave med mislimi, čustvi, telesnimi odzivi in vedenjem ter bolje razumeti vzorce, v katerih se znajdemo v različnih življenjskih situacijah in odnosih.

Skupaj raziskujemo avtomatske misli, notranja prepričanja in načine odzivanja, ki so lahko nastali kot odgovor na pretekle izkušnje in so nekoč človeku pomagali preživeti, se zaščititi ali ohraniti pomemben odnos. Danes pa mu lahko povzročajo stisko, omejujejo njegove izbire ali otežujejo odnose z drugimi in s samim seboj.

Pri tem ne poskušamo neprijetnih misli preprosto odpraviti ali jih nadomestiti s »pozitivnim razmišljanjem«. Pomembno je, da jih najprej razumemo, preverimo, od kod prihajajo, kakšna čustva in telesne odzive sprožajo ter kako vplivajo na naše vedenje. Nato lahko skupaj iščemo bolj prožne in realistične načine razmišljanja ter nove možnosti odzivanja.

VKT lahko pomagajo pri anksioznosti, paničnih napadih, depresivnem razpoloženju, stresu, izgorelosti, nizki samopodobi, strahovih, težavah v odnosih in različnih vedenjskih težavah. Uporabne so tudi pri učenju postavljanja meja, soočanju s strahovi, razvijanju bolj zdravega odnosa do sebe ter spreminjanju vzorcev, ki človeka vedno znova vodijo v podobne težave.

Pomemben del mojega dela je povezovanje kognitivnega in vedenjskega vidika z relacijskim razumevanjem človeka. Zato se ne ustavljamo zgolj pri vprašanju »Kaj mislim?«, ampak raziskujemo tudi »Od kod ta misel prihaja?«, »Kaj se v meni dogaja, ko tako razmišljam?«, »Kje sem se tega naučil/a?« in »Kako se ta vzorec kaže v mojih odnosih?«.

V mojem terapevtskem delu VKT povezujem z drugimi elementi integrativne relacijske psihoterapije, pri čemer tehnike vedno prilagodim posamezniku, njegovi zgodbi, trenutnim potrebam in terapevtskemu procesu. Cilj ni le sprememba določene misli ali vedenja, temveč globlje razumevanje sebe, svojih vzorcev in odnosov ter postopno ustvarjanje novih možnosti za življenje in odnose.

Včasih je mogoče nekaj, kar težko izrazimo z besedami, lažje raziskati skozi sanje, risbo, zapis, podobo ali simbol.

Pri svojem delu uporabljam različne kreativne in izkustvene tehnike, ki so del integrativne relacijske psihoterapije. Mednje sodijo risanje, pisanje, terapevtske karte, delo s figurami in drugimi simbolnimi pripomočki. Ne uporabljam jih kot samostojne metode, temveč jih glede na potrebe posameznika vključujem v terapevtski proces.

Sanje lahko odprejo vrata do notranjih vsebin, ki jih v budnem stanju težje prepoznamo ali izrazimo. Pri delu s sanjami raziskujemo podobe, občutke, odnose in simbole, ki se v njih pojavljajo, predvsem skozi osebni pomen, ki ga imajo za posameznika. Sanj ne razlagam po vnaprej določenih pomenih, temveč skupaj raziskujemo, kaj nam želijo povedati o našem doživljanju, odnosih in življenjskih izkušnjah. Sanje lahko postanejo izhodišče za globlje razumevanje sebe, svojih čustev in notranjih procesov ter za povezovanje nezavednih vsebin z izkušnjo tukaj in zdaj.

Terapevtsko risanje lahko omogoči, da notranje doživljanje izrazimo tudi takrat, ko ga težko ubesedimo. Pri svojem delu uporabljam različne tehnike terapevtskega risanja, ki jih prilagajam posamezniku in njegovemu terapevtskemu procesu. Uporabljam na primer fraktalno risanje, risanje različnih delov sebe v povezavi z ego stanji, risanje življenjske črte ter bilateralno risanje, pri katerem z obema rokama hkrati ustvarjamo na papirju. Risba ni namenjena estetskemu ustvarjanju ali ocenjevanju, temveč postane prostor za raziskovanje občutkov, notranjih podob, odnosov, življenjskih izkušenj in različnih delov sebe. Pri tem je pomembno predvsem, kaj človek ob risanju doživlja in kakšen pomen ima nastala risba zanj. Skozi risanje lahko včasih vidimo in začutimo nekaj, česar z besedami še ne znamo povedati.

Pisanje lahko pomaga pri urejanju misli in občutkov ter pri raziskovanju notranjih doživljanj. Uporabljamo lahko različne oblike zapisovanja, pisma, dialoge ali druge načine, s katerimi človek lažje vzpostavi stik z deli svoje izkušnje, ki jih je težko izraziti neposredno.

Terapevtske karte, figure in drugi simbolni pripomočki omogočajo, da notranje doživljanje postane bolj vidno in oprijemljivo. Simbol ali podoba lahko odpre nov pogled na situacijo, odnos, čustvo ali notranji konflikt ter omogoči raziskovanje izkušnje na drugačen način.

Pri tem me ne zanima toliko »pravilna razlaga« risbe, karte ali simbola, temveč kaj ta podoba pomeni človeku samemu in kaj se ob njej v njem dogaja. Pomemben je njegov osebni pomen, občutek in doživljanje.

Kreativne tehnike tako uporabljam kot način, da lahko človek svojo izkušnjo izrazi, raziskuje in doživi tudi na bolj neposreden in izkustven način. Vedno jih prilagodim posamezniku, njegovim potrebam in trenutnemu terapevtskemu procesu. Včasih lahko ena sama risba, beseda, podoba ali simbol odpre prostor za nekaj, česar z besedami še nismo znali povedati.