Anun

Zgodba imena Anun

Ime Anun nosi posebno zgodbo in globok osebni pomen. Nastalo je iz dveh delov – »An«, ki je polovica mojega imena Ana, in »un«, ki je zadnji del imena mojega sina Luna. To je bila tudi prva beseda, ki jo je kot majhen izgovoril.

Spomnim se, kako je hodil do nočne omarice, odpiral vratca in se pogovarjal z »Anunom« – kot da je imel svoj skrivni svet, ki ga je delil z nevidnim spremljevalcem.

Ko sem pred leti, ko je bil Lun še živ, ustanovila Zavod in mu dala ime Anun, se je jezil in v šali rekel: »Kaj si ti misliš, da bova midva kdaj delala skupaj?«

Danes čutim, da pravzaprav res delava skupaj. Jaz tukaj – sredi življenja, dela in odnosov. On pa nekje ob meni, kot tihi sopotnik, vodnik in vir navdiha iz druge strani.

Anun je tako tudi prostor najine povezave. Prostor, kjer se stikata svetova in kjer je ljubezen še vedno živa.

Lun Bratina Škaper je s svojo energijo, prodornim umom in radovednostjo osvetljeval življenja vseh okoli sebe. Bil je kritičen raziskovalec sveta, ki je užival v plezanju, raziskovanju narave, druženju s prijatelji in v vsem, kar mu je prinašalo občutek svobode in povezanosti. Posebno ljubezen je gojil do živali, s katerimi je vzpostavljal pristne vezi. V svetu motorjev pa je našel prostor, kjer se je počutil neustavljivega, živega in svobodnega.

Lun je imel dar povezovati ljudi. Znal je združevati različne družbe in ustvarjati prostor, kjer so se vsi počutili sprejete in vključene. Njegova sposobnost, da je ljudi okoli sebe spodbujal k skupnosti, iskrenosti in povezovanju, je bila nekaj izjemnega in redkega.

Moja ljubezen do njega se z njegovim odhodom ni končala. Prav tako se ne končala bolečina, ki jo je za seboj pustilo njegovo dejanje. Njegova smrt je v meni pustila praznino, ki je nič ne more zares zapolniti ali je omiliti. Hkrati pa je v meni ostalo vse, kar je bil. Njegova energija, njegov smeh, njegova nagajivost, njegova ljubezen do živali, motorjev, plezanja in ljudi, ki jih je imel rad. Prav zato želim o njegovem samomoru govoriti. Ne zato, da bi njegov način smrti postal njegova zgodba, temveč zato, da bi se spominjali Luna, kakršen je bil in življenja, ki ga je imel pred seboj. Lun ostaja del mene. V moji ljubezni do njega, v spominih, v ljudeh, ki so ga imeli radi in v vsem, kar je s svojo prisotnostjo pustil v naših življenjih.

Lunov odhod nas opominja, da je samomor prenagljeno dejanje, ki pušča neizbrisno bolečino in praznino. Hkrati pa nas uči, kako pomembno je govoriti o svojih stiskah, iskati podporo in odpirati srce drugim. Obstajajo poti in rešitve, ki prinašajo olajšanje, razumevanje in upanje. Lun nas z »druge strani« nežno spodbuja, da jih poiščemo.

Njegov spomin nas uči, da so tudi najmanjši trenutki ljubezni, povezovanja in radosti dragoceni. Svetloba, ki jo je prinesel v naša življenja, živi naprej. Tako med ljudmi kot preko njegove subtilne prisotnosti v dejavnostih Inštituta Anun, kjer še vedno pomaga širiti toplino, modrost in povezanost. Lun nas uči ceniti življenje, iskati pomoč, ko jo potrebujemo in deliti ljubezni, ki jo nosimo v sebi.